UČENJA OCEANA

Jernej Rakušček

Avtorica fotografije na naslovnici:  Ana Rigler

POSVETILO
Mojemu bratu Andražu; predstavil mi je deskanje na vodi in tako spremenil moje življenje ter življenja mnogih. Mahalo.

KAZALO
O izdaji v slovenščini
Spremna beseda
Uvod
Predgovor
Učenja Oceana
Odločnost
Radodarnost
Resnicoljubnost
Pogum
Sočutje
Uvid
Moralnost
Mirnost
Ljubeča prijaznost

Priznanja, zahvale

Obstaja nekdo, ki ima moč spremeniti svet v trenutku. Ti.

O izdaji v slovenščini

Vsebine, ki se prepletajo skozi zgodbo te knjige, sem posvečeno opazoval, raziskoval, uporabljal in izkušal skozi zadnjih pet let življenja ob oceanu po celem svetu. Pišem o enem oceanu, saj sem mnenja, da je na Zemlji enovito telo vode. En ocean.

Dejanska vsebina knjige pa je bila napisana v enem toku zavesti. To pomeni, da sem po letih sestavljanja koščkov prijel za pisalo ter od prve velike začetnice do zadnje pike pisal v tekočem zaporedju brez velikih popravkov, dodajanj, odvzemanj. Knjiga je bila napisana med novembrom in februarjem 2009/2010 na Havajih. Tja sem šel po zadnje uvide zanjo. Ugotovil sem, da se mi čez dan udejanjajo vsebine, ki sem jih želel opisati. Tako je knjiga pisana v nekem stilu dnevnika, kjer se prepletajo izkustva oceana, vode, energije, človeške izkušnje in srfanja.

Knjiga je bila v izvirniku napisana skozi zavest angleškega jezika. V originalu je njeno sporočilo najbolj dostopno seveda tistemu, ki mu je angleški jezik dobro razumljiv. Imena nekaterih oseb so iz spoštovanja do njihovega zasebnega življenja spremenjena. Vsi dogodki so resnični.

Osnovni namen vsake knjige naj bi bil tisti, ki jo bere. V tem duhu sem se odločil za slovenski prevod. Angleška različica bo v celoti dostopna v elektronski obliki na tem blogu. Na tem mestu velja omeniti, da sem si dovolil razviti lastno terminologijo za “surfing” v slovenščini. Iz moje izkušnje gre za drsenje po vodi, vendar zaradi razumevanja uporabljam besedo “srfanje”. K temu mojemu izrazoslovju sodijo vse ostale besede, ki so vzete iz angleškega jezika, kot so na primer: veslanje (paddling), session (seansa), spust (take-off), valovna fronta (swell) ali tunel (tuba) ter podobni. To sem si dovolil narediti zato, ker slovenščina nima uradno razvitega besedišča za srfanje in hkrati iz lastne domišljavosti, da o tematiki in slovenskem jeziku vem dovolj, da prenesem nekatere izraze iz angleščine.

Bogatost slovenske slovnice se izraža tudi v odnosu glagola do spola tistega, ki sprejema govor ali besedilo. Osebno sem se odločil le za enospolno izražanje. Razloga sta najmanj dva: prvi, da je to upravičeno iz praktičnega razloga urejanja in tiskanja; drugi, da se s tem kaže na enakopravnost obeh spolov.  V mojem videnju nosijo ženske v sebi seme pomirjanja tega sveta. To naj ima bralka ob branju moških spregatev stalno pred očmi.

Naj Te vodi voda.

Aloha.

SPREMNA BESEDA

Jernej Rakušček, avtor te knjige, je ustvarjalni videc. Njegovo obnašanje je osrediščeno, uravnoteženo in duhovno. Kamor koli gre in kar koli počne, je pomirjen sam s seboj in njegovo okolico. Večstransko nadarjen športnik, katerega namen je ponuditi njegovo znanje in učenje z upanjem, da izboljša tvoj svet in deli svoje izkušnje z željo, da se razsvetliš, navdušiš in poženeš v gibanje proti uresničenju svojih sanj in ciljev.

V resničnosti se Jernejevo življenje zdi kot noč nerazumljivih sanj. Nekaterih dobrih, nekaterih slabih. A kljub temu so te sanje resnične in Jernej gre do konca, da jih uresniči in živi. Njegov odnos do življenja mu je omogočil, da je izkoristil priložnosti za obogatitev svojega življenja in ustvaril namen ter smisel za ostale.

Gospod Zen, kot ga vidijo mnogi, ima povezavo z naravo in oceanom, ki je moč za njegovim skromnim in spoštljivim obnašanjem. Razume pomembnost njegove duhovne zavesti in kako mu je ta omogočila, da so se ga dotaknili čudoviti trenutki brez spraševanja o lastnih dejanjih in odločitvah. Rezultat je večje učenje, višja zavest, globlje spoštovanje in manj ega.

Te lastnosti je osvojil in je vzgled mirnega bojevnika, kar bo nadaljne prispevalo na njegovi poti enega najmanj znanih, hrabrih, najpogumnejših, mirnih srferjev visokih valov, kar sem jih srečal.

Don, Hawai’i, July 2010

***

Naše potovanje bomo začeli na začetku. To je morda še bolj v preteklosti kot si misliš. To je, preden si se rodil. Pravzaprav se to dogaja nekomu, ki bo šele postal nekdo. To pomeni, da je to mogoče tvoja preteklost, toda od nekoga sedanjost. Torej bomo ostali v sedanjosti.
Začne se z vodnim okoljem v maternici tvoje matere. Je temno. Je mokro. Običajno je to umirjen, varen prostor. Prostor za rast in širitev. Popolnoma se zanašaš na tok hranil iz materinega telesa v tvojega preko majhne cevi. Si povezan.

Trenutno je šel začetni čas telesne rasti mimo in čas je, da se zapusti ta prostor. Gremo v neznano. Proti svetli luči. Zopet.
Ko zrak vstopi v tvoje telo, začutiš še neznan občutek širjenja pljuč in prsnega koša. Zrak skoči vate in te poveže s tem svetom. Jokanje je razumljivo. Gre za odhajanje iz starega, znanega, varnega zavetja in prihajanje v popolno neznano. Da ne omenimo dejstva, kako je izginila večina vodnega okolja. Toda, kaj kmalu se boš kopal v kadi ali jezeru…

V VODO

To je knjiga o vodi. Knjiga o energiji. Je knjiga o življenju. O človeškem življenju. O tem, kako je lahko človeško življenje človekoljubno. Za posameznika in za druge. Je knjiga o potovanju vala. Knjiga o srfanju in o tem, kako lahko razviješ sposobnosti, da uživaš vsak trenutek vožnje.

Po globokem izkušanju večih rekreacijskih aktivnosti se mi je srfanje izkazalo ne samo kot najbolj zabavno, temveč tudi kot aktivnost, kjer so modrosti energije, vode, uma, telesa in vesoljnega duha razvidno na delu. Zaradi tega želim deliti to videnje in pokazati podobnosti med srfanjem in človeškim življenjem na kopnem. Pokazati, kako lahko srfanje izboljša kakovost tvojega bivanja. Predati osnovna orodja za začetek učenja te neverjetne umetnosti na telesnem nivoju. Z željo, da se navdušiš za nekaj novega in dobrega. Ostalo je odvisno od tebe.

Šli bomo na potovanje. Vzeli bomo naše telo, naš um in šli na seanso. Srfanje je kot življenje. Tako si bomo delili lekcije, ki nosijo možnost, da izboljšajo vse vidike tvojega bitja. Naučili se bomo osnovnih srferskih sposobnosti in kako se neposredno prenašajo v življenje na kopnem.
Skozi trideset let raziskovanja uma in telesa ter kako medsebojno sovplivata na duh v procesu učenja gibanja se je razvila metoda učenja srfanja. Na potovanju skozi to knjigo si bomo srfanje iz tehničnega vidika pogledali le toliko, kolikor je potrebno, da se navduši za to umetnost gibanja.

Začnimo.

Naš planet je moder. To je planet vode. Ni življenja brez vode na tem planetu. Človeško telo je več ali manj voda.

Energija nikoli ne miruje. Je povsod, vendar ves čas v gibanju. Spreminjajoča. Prilegajoča. Tekoča v valovanju neskončnih možnosti se zvija okoli izbir in lomi v enkratne izkušnje.
Nered se spremeni v red. Točke se povežejo. Pojavi se vožnja.
Življenje je gibanje.
Človeško življenje je vožnja iz ene izkušnje preko povezanih točk v drugo in nazaj v energetski bazen. Od rojstva, skozi življensko potovanje v smrt in nazaj v čakalno vrsto za naslednji val.

Naj uživaš vsak trenutek tvoje vožnje, katera si Ti.

PREDGOVOR

Prvo čekiranje na trodnevnem potovanju na Havaje.

Imel sem občutek, da bi lahko bila dva kosa ročne prtljage za nizkocenovnega prevoznika težava. Vseeno sem se odločil vzeti kitaro in srf deske. Kljub temu, da grem na Havaje kot srfer, je glasba velik del mojega življenja.

Torbo in srf deske so sprejeli brez težav. Tehtali sta ravno prav. Zgleda, da sem razvil redko potovalno sposobnost pakiranja glede na pravila letalske družbe.

“Torej, imam tale majhen nahrbtnik in tole majhno kitarco za ročno prtljago. Bo to v redu?”

“Hm. Ne. Na krov lahko vzamete le en predmet.”

“V pravilih (ki jih vsakič preberem) piše, da se lahko glasbeni inštrument nese na krov, če je majhen.” (Resnično je mini kitara.)

“Tako je, gospod, toda na krov se lahko nese le en predmet.”

“Kaj pa če jo čekiram in doplačam dodaten kos. Koliko? 22 evrov? To bi šlo.”

“Potem bi imeli še prekoračeno skupno težo čekirane prtljage. Morali bi Vam zaračunati 22, plus 10 evrov na prekoračen kilogram. Torba za kitaro deluje zelo mehka, kar bi znal biti dodaten problem.”

“Mogoče jo lahko poskusim nesti na krov. Mislite, da bi osebje v prostoru za vkrcanje kaj reklo?”

“Midva sva to osebje. In, hm, ja, vsekakor bi kaj rekla.”

Slovenije je zares majhna. Kaj torej? V redu. Grem na Havaje in čas je, da se naučim igrati ukulele. Dobro. Kitara ostane tukaj. Ni problema.

Ni problema?! V resničnosti ni bilo problema. Ko sem sedel na letalu in čakal na vzlet, se mi je posvetilo. Lahko bi vzel stvari iz nahrbtnika in jih dal v kitarsko torbo. Mini kitara in večja kitarska tobra sta bila popolen par. Kar me je peljalo v nadaljne razmišljanje.

Nekateri pravijo, da ne obstaja problem brez rešitve. To je res. Kakorkoli gredo stvari narobe, jih je moč popraviti. Spet drugi se osredotočijo na problem. To ga le poveča. Nekateri skušajo problem spregledati. To povzroči, da se samo še bolj zaplete in ustvari več odzivov. Modrejši ljudje se osredotočijo na rešitev in razrešijo probleme hitro.

V Indoneziji sem na ovitku navadnega zvezka prebral misel:
“Ko smo soočeni s problemom, posvetimo le deset odstotkov energije in pozornosti problemu ter njegovi analizi. Ostalih devetdeset odstotkov energije usmerimo v iskanje rešitve.”

Začel sem razmišljati, da je REŠITEV tista, ki povzroči problem. Da se problem pojavi zato, da bi se lahko našla rešitev. Nazaj v času. Pomislimo glede kitarske torbe.

Obstajala je možnost, da vzamem vso prtljago. Kitaro, deske, računalnik, fotokamero in vse ostalo v nahrbtniku. Rešitev me je čakala. Moji zadnji dnevi so minili v znamenju lovljenja tempa in nisem imel niti časa za premislek o kitari. Nisem si ga vzel. Problem se je pojavil in ni mi uspelo videti, h kakšni rešitvi me je usmerjal.

Naredi. Naslednjič, ko se pojavi nekaj, kar boš dojel kot problem, se preprosto vprašaj:

H kateri REŠITVI me usmerja ta problem?

Navsezadnje, življenje ni težavno, če ga takega ne naredimo sami. Vprašaj Mati Naravo. Nobenih težav tam…

Učenja Oceana

ODLOČNOST

Od brezvoljnosti z vsemi možnostmi do voljnosti brez možnosti v trenutek, ko določimo uresničitev.

Sobota zvečer. Polna luna je bila polna dve noči nazaj. To je običajno čas, ko zavestno ne spim. Tudi ko ležim, ostajam buden. Sanjski svet je okoli mene, a vem, da ne spim, zato ostanem buden. Včasih se stvari odvijajo pozno v noč. Ta je bila ena izmed teh.
Preveril sem valovne napovedi za Havaje in kako vplivajo na “Eddie” – ja. Eddie Aikau je bil eden najbolj znanih ljudi, ki je utelešal aloha duha. Njegovo življenje in ljubezen do oceana sta bila združena v eno. Njegov način življenja na kopnem navdušen podaljšek lekcij v oceanu. Skromen. Tekoč. Prilagodljiv. Odločen. Brez projeciranega jaza.
Vedel je, kaj se bo zgodilo. Čutil je ocean in s seboj na jadralno potovanje vzel srf desko. Kakšno življenje! Nekaj dni kasneje me je zadelo. Kakšne občutke je moral doživljati, preden je odšel?

V duhu njegove počastitve in prezgodnje smrti je havajska skupnost, skupaj z vodilnimi svetovnimi srf podjetji, ustvarila prestižno tekmovanje na visokih valovih. Za udeležitev se ne upošteva kakšnih tekmovalnih točk ali denarnih pristojbnin. Potrebno je biti povabljen. Resnična čast, da srfaš zaliv Waimea v takšnem dogodku. V nadaljno počastitev Eddie-ja, ki je bil znan po srfanju visokih valov v “Zalivu”, so dodali omejitev glede višine valov. Ti morajo biti najmanj osem metrov visoki, da se tekmovanje izvede.

Ta valovna fronta je izgledala takšna. Naznanili so odločitev. Ponedeljek, torek ali sreda. Kupil sem karto za ponedeljek popoldne. Tukaj sem začel delati živeči poskus. Takšnega, ki traja v tem trenutku. Kako popolnoma zaupati duhu Aloha in biti voden. Srž življenja. Povezanost z izvorom preko vode.

Odločil sem se postoriti še nekaj malega pred mojim letom iz Maui-ja na O’ahu. Aloha mi je rekel, da imam čas. Veter, da je preveč razburkal morje. To, med drugim, se je kasneje izkazalo za resnično.

Kaj pomeni, da si zaupaš? Na kateri del tega, česar misliš, da si, se to nanaša? Je to tvoj um? Tvoje srce? Misel ali občutek?
Vsekakor je to nekaj, kar ima moč in smer, da vodi na poti v srečo, radost. Ne k sreči, temveč da ustvari pot, kjer je sreča nenehna spremljevalka.

Jaz si nisem zaupal. Za to ni kriv nihče. Ne moji prijatelji, ne jaz sam. Odpuščanje rodi modrost iz “napak”. Avstralsko vozniško dovoljenje očitno ni bilo dovolj, da bi me spustili na letalo. Hvala ti, Hanna, da si me prišla iskat.
Čas se premika drugače na Havajih. Ko tukaj stvari spustiš, padejo na svoje mesto. Igral sem kitaro, medtem sta se dragi prijateljici Hanna in Lara pripravljali na njun srf izlet in večerno zabavo v zalivu Honolua. Dvajset minut do leta. Vkrcan pravočasno. Zakaj sem moral iti nazaj po moj potni list? Preprosto. Da sem poklical Waimea hostel, rezerviral sobo in ustvaril priložnost za prihodnje vožnje na visokih valovih v “Zalivu”.

V hostel sem prišel ponoči. Hodeč k hiški številka sedem sem na trati pred njo zagledal desko za visoke valove. Imenuje se “pištola” (gun). Waimea je klicala. Brandon jo je že nekajkrat srfal. Svetoval mi je, da naj si poiščem veliko, veliko desko.

Po petih letih čakanja se je naslednji dan “Eddie” zopet zgodil. Od Eddiejeve smrti je 31 let. Jaz imam 31 let v tem telesu. Ob opazovanju, kako so se “tekmovalci” spopadali z divjim oceanom in energijo, ki je potovala skozenj, sem padel v trans. Šel sem nazaj v leto mojega rojstva – 1978.

Vedel sem, da sem edini sposoben preveslati do obale in poiskati pomoč. Ni bila moja moč, hrabrost ali pogum. Nič od tega. Vsi smo preprosto vedeli, razumsko preko spominov na dogodke in nerazumsko preko čutenja modrosti v tistem trenutku, da nihče drug izmed posadke prevrnjene ladje nima povezanosti z oceanom, kot jo imam jaz. Kapetan je bil pošten in pravičen mož. Odgovoren. Poskušal me je prepričati, da naj ne grem. Na koncu je vedel, da je to edina možnost. Eddie je moral iti.

V “Zalivu” so se lomili osem do desetmetrski valovi. Niti oblačka na nebu. Odlična sapica vetra. Sonce je začelo nažigati okoli ene popoldne. Začel sem razmišljati o transu. O Eddie-ju. O povezavi z vodo in energijo, ki jo imam jaz. O tem, kako sta srfanje in ocean zaznamovali moje življenje. O tem, kako sta zaznamovali Eddie-jevo z ultimatom.
Predstavljaj si. Predstavljaj si, da je nekaj, kar tako ljubiš in s čimer imaš tako intimen odnos, na koncu kraj tvoje smrti. Več. Kraj umiranja. Proces, ne enkratni dogodek.
Nikoli niso našli Eddiejevega telesa. S spoštovanjem sem lahko le čutil zakaj.

Videč, kako mi rodna dežela izginja iz zornega kota, mi je postajalo jasno. Tok je premočen in jaz prešibek. Nima smisla boriti se s tokom. Ocean je mogočnejši kot jaz. Samo počivaj na deski. Nazaj proti izviru. Minile so ure. Lakota, žeja, otrdelost. Še živ. Nič več Jaz. Samo ocean. Hvala ti, Večno Morje. Mahalo Kai Noa. Čas, da zapustim to plovilo in se vrnem v domači pristan.

Kakšna zgodba! Kakšen mož. Moram ga počastiti in srfati “Zaliv” znotraj te valovne fronte. Kje bi lahko našel primerno desko v preostanku tega popoldneva?

Ko sem se vračal iz bližnjega mesteca Haleiwa, sem se na noter smehljal. Kupil sem trimetrsko vrvico za desko, vosek in zgornji del wetsuita. Imel sem tudi dve telefonski številki od lokalnih ljudi, ki mi bodo pomagali najti primerno desko za jutri. Seveda mi še istega večera niti eden ni dvignil telefona ali vrnil klica. Glas je zopet rekel: “Samo zaupaj duhu Aloha.”

Kaj narediš, ko ne moreš videti, kaj naj bi še naredil?
Zaupaš, verjameš ali moliš. Jaz sem se odločil, da zaupam duhu aloha. Doslej me je vodil in podpiral pri mojem učenju in potovanju okoli sveta. Ves čas ohranjajoč me v stiku z oceanom. Izvirom življenja. Spat sem šel pomirjen.

Lokalni petelini in piščanci so oznanili nov dan. V zraku je bil znan občutek – Waimea se še zmeraj lomi. Valovi so še dovolj visoki. Z mirnostjo sem šel na sprehod, se razgibal na pečini in opazoval lomljenje valov. Majhne figurice, ki so se spuščale po šestmetrskih valovih. Zaupati in verjeti sta se začenjala razlikovati. Eno uro kasneje se jim bom pridružil na novi, vsaj zame, trimetrski deski.
Bil je čas za zajtrk. Jutranja telovadba opravljena, valovi preverjeni. Do sem, vse dobro. Spraševal sem se, kako da sem tako miren, kljub temu da nimam deske za srfati valove, ki sem jih gledal. Nato pride do naše terase moški in vpraša za Brandona.
“Mislim, da še spi,” sem rekel. Obotavljal se je. “Verjetno ne bi bilo nič narobe, če greš notri in ga zbudiš,” sem ga spodbudil. Je šel in čez nekaj minut sta bila na trati pred hiško. Pogovori o srfanju. O neverjetnih seansah, ki sta jih imela v “Zalivu”. Kako je bilo zunaj danes zjutraj. Kako odveč bo vlačiti to veliko desko nazaj do njegovega bivališča.
“Še posebej, ker odhajam danes,” je rekel.
“Mogoče ti lahko pri tem pomagam,” sem ponudil.
Dogovorila sva se za ceno in vsak je odšel po svoje. Jeremy in Jernej, vsak na svojem potovanju. Hvala. Aloha.

Nariši sliko. V svojem umu. Postavi se v situacijo, kjer nimaš nadzora. Edina moč, ki jo imaš, je, kako se prilagoditi okolju, ki ga opazuješ. Opazovanje, učenje in izbiranje so tvoja orodja. Okolje se ves čas premika. Brez odmora. Brez prestanka. Neprestano tekoče gibanje. Tvoj trud je usmerjen v iskanje reda znotraj nereda. Da uresničiš možnost, ki jo vidiš. Ustvariš vožnjo. Užiješ radost povezanosti. Lahkotno drsenje. Vendar, niti dva valova nista enaka. Vzorec lahko dojameš, a ga moraš biti pripravljen pozabiti v vsakem trenutku. Fiksacija v oceanu privede do konfliktov.

Tam je bil. Mož rojen v državi brez valov. Nikakršne srf kulture ali srferske zavesti. Na desko se je prvič postavil pri dvajsetih. Do trenutnih 31 let je nabral pet let srferskih izkušenj. Tam je bil. Sedel je med enakimi, a popolnoma drugačnimi ljudmi. Tisti dan mu je ocean naklonil trinajst voženj na pet do šestmetrskih valovih. Sprejel jih je s skromnostjo in hvaležnostjo.

Zaupanje v aloha duha ni nič več izgledala kot teoretična ali mentalna vaja. Proizvede namreč neposredne materialne dogodke tekoče in z lahkotnostjo. Začenjal sem dojemati, kako je moje videnje srfanja skozi življenje pravilno. Začenjal se mi je odpirati pogled, da je dejansko mogoče izkusiti življenje na kopnem kot metafora srf seans v oceanu. Kako je možno, da se uporabi enak pristop k ravnanju in odločevanju v vsakodnevnih situacijah kot v oceanu. Občutek te resničnosti me je spremljal že od začetka. Toda tokrat, na Havajih, se je začenjal zavesten prehod. Ali razumeš?
To pomeni, da vzamemo lekcije aktivnosti in jih uporabimo v vsakdanjem odločanju, izbiranju izbir, ustvarjanju možnosti in praktičnem izkušanju. Videti kako, lekcije in načini odnosa, povzročajo življenski slog poln prisotnosti, radosti in breztrudnega delovanja, se zdi nedoumljivo. Toda ta knjiga kaže logičnost za vsem tem. Srfanje je več kot le umetnost, šport ali aktivnost za prosti čas. Je rekreacija, saj ko ga zares izvajamo, re-kreira, obnovi naše bitje. Vsakič znova.

Havajski šaman je razložil osnovni pomen besede Aloha. Ja, v splošnem se danes uporablja za izražanje “Hvala ti”, “Dobrodošli”, “Do prihodnjič”, “Me veseli, da smo se spoznali” ali “Z veseljem” ter  v podobnih družbenih medsebojnih stikih prijaznosti in hvaležnosti. Pri prevajanju besede iz enega jezika v drugega obstaja most, kjer imata obe skupini svoje kulturno izročilo. Zaradi tega je potreben daljši prevod, da bi zajeli celoten pomen besede Aloha. Šaman je spregovoril:
“Ko rečemo Aloha, pravzaprav sporočamo, da (Jaz) z veseljem delim (mojo) življenjsko energijo s teboj v tem trenutku.”
To pomeni, da je aloha duh, duh prepoznavanja življenjske energije, tega trenutka in deljenja vsega tega v vzdušju ljubezni.

Hiška številka sedem. Vrhnja postelja na pogradu. Naravnost pred mojo posteljo, kaj lahko vidim? Lesen izrez z eno napisano besedo: Aloha.

Prometna tablica

Kaj pomeni imeti zaupanje v Aloha?
Pomeni, da si osredotočen na sedanjost in izvajanje akcij, kjer se čuti radost ob odnosu do svojega bitja, drugega bitja, predmeta, rastilne ali živali.
Valovi so se preko noči zmanjšali. Waimea se ne lomi več. Očitna izbira je bila, da sem šel gledat najboljše profesionalne srferje med tekmovanjem. Njihova svetovna turneja se vsako leto končna na enem izmed tehnično najzahtevnejšem in najnevarnejšem valu na svetu. Imenuje se Banzai Pipeline.

Človeška rasa, ki očitno raste, ima nagnjenost, da poimenuje stvari. Najsibo to iz komunikacijskih namenov, pomnjenja podatkov ali težnje po posedovanju, si je dobro zapomniti, da je ime zgolj ime. Ni bistvo bitja, kateremu je dano. Srf kraj, kot kraj, kjer se lomijo valovi za srfanje, ima lahko ime. Val, na drugi strani, je mimobežni fenomen. To si je dobro zapomniti, saj se tako ustvarja svoboda vračanja v sedanji trenutek in opazovanja tega, kar je. Brez preddoločenih predstav strahu, poguma, samo-projekcij ali podobnega.
Ta vidik pride v poštev na kopnem, ko se pride v “znane” kraje, srečuje “znane” ljudi, druži z “mogočnimi” posamezniki ali preprosto pogovarja z nekom, o komer si slišal to in ono. Dojemaš? Samo bodi, opazuj in ravnaj v skladu z aloha duhom.

Kaj je v naši moči, ko imam željo, da pravzaprav naredimo za njeno izpolnitev? Je to samo željenje in čakanje na terasi pred popotniško hiško? Čakanje, da se sama uresniči? Ne izgleda tako.
“Kaj je v moji moči, da najdem dve dobri deski kar se da hitro?” sem se vprašal tistega jutra, ko se je začelo Pipeline tekmovanje. Saj ne, da sem tekmoval. Preprosto sem želel srfati manjše valove čimprej. Moje lastno tekmovanje v času.
Verjamem, da je katerakoli ideja za naslednji korak, ki se nam zdi/čuti prava v danem trenutku, na primer v nekem zadanem projektu, najhitrejša smer pri uresničevanju želje.
Odločil sem se, da naredim oglasno desko in jo postavim na plaži ob sebe, medtem ko bom gledal tekmovanje. Dovolj smešno, da se je punca, ki je kasneje odigrala ključno vlogo pri mojem nakupu magične deske, usedla tik poleg mene, brez da bi sprva videla oglasno desko.

Val pride k tebi. Ti moraš vedeti, kje ga čakati. Sledi aloha. Kot je Duke Kahanamoku nekoč dejal: “Vedno je  (še en) val zadaj.” Seveda, niti dva valova nista enaka. Dobiš le eno možnost za vožnjo po enem valu. Ampak, vedno dobiš še eno možnost za novo vožnjo. Vedno. To, vsaj zame, je pomirjajoče spoznanje.

we always meet for a reason
that reason is you
that reason is me
you have come across my path , so I could give you
something no one else could ever give you
so, baby, please call me or send me a txt

the reason why I’d like to see you tonight
is so that I could give you the light
that you’ve been after for so long
people misguide you, so you’d come along

I don’t have time to give you everything you’re after
But I do have time to show you how you could have
everything you already possess

Mr. Sunnyfunny and Mrs. Sunshine are walking down the street
Their stepping rhythm is making people move their dancing feet

May you be happy
May you find your freedom
May you keep smiling
May you find your way home

If you ever wish to find me,
I’ll be right here, right now.
If you ever wish to touch me,
Darling, we are already in touch.

Afterall, we all carry around the same, same seed.
Afterall, we are all swimming in the same, same sea.

No tags